Pokaži mi kako voziš in povem ti kdo si

Še danes se spomnim kulturnega šoka, ki sem ga doživela na slovenskih cestah po povratku iz študija v Ameriki. Človek se namreč zelo hitro navadi na nekaj dobrega, težko pa iz boljšega preide nazaj na slabše. Tako sem se v Ameriki tudi sama neverjetno hitro navadila na povsem drugo kulturo vožnje, na ceste, ki so prej preširoke kot preozke, predvsem pa na vljudne in civilizirane voznike, ki upoštevajo in spoštujejo druge udeležence v prometu.

Na ameriških cestah z morda eno izjemo praktično nisem srečala nikogar, ki bi izsiljeval prednost, prehiteval v škarje, ne nakazal smeri ali bil kako drugače brezobziren. 7-urna pot iz Los Angelesa do Phoenixa v Arizoni je bila tako čisti užitek medtem ko mi le kakšno uro dolga vožnja od Ljubljane do naše obale predstavlja stres na katerega se moram vnaprej psihično pripraviti.

V Sloveniji namreč ne mine dan, ko te ne bi kdo izsilil, ne nakazal smeri, ali vozil brez varnostne razdalje, ko se ti celo pri hitrostih krepko čez 100 km/h nekdo prilepi na zadek avtomobila pa če se lahko sploh kam umakneš ali ne.

Ob vsem tem so mi šli prve tedne v Sloveniji kar lasje pokonci in spraševala sem se kdaj in kako smo postali tako brezobzirni. V nadaljevanju bomo zato pogledali nekaj najbolj pogostih problematičnih vzorcev obnašanja na naših cesti in kako je najbolje reagirati v takih primerih.

Seveda pa taki niso vsi slovenski vozniki in upajmo, da bo tudi pri nas dobrih in uvidevnih voznikov vedno več.

Kako človek vozi, vam lahko o njem pove veliko. Zato še namig — pametno bi bilo, da ste na to pozorni preden se z nekom pregloboko zapletete. Opozorilni znaki, ki kažejo na težaven karakter se namreč med vožnjo kaj hitro pokažejo.

Čeprav imamo vsi kdaj slab dan, so določeni tipi ljudi med vožnjo še posebej brezobzirni in agresivni. Če je človek tak na cesti, je to lahko precej dober pokazatelj tega kakšen je tudi sicer. Pa si poglejmo nekaj najbolj tipičnih primerov.

Vsi dobro poznamo izsiljevalce — to so vozniki, ki iz stranske ulice ali dvorišča zapeljejo na cesto tik pred tiste, ki imajo prednost in jih s tem prisilijo da zavirajo in izsiljevalca spustijo naprej. Pogosto se zgodi, da izsiljevalec celo čaka da voznik pripelje čim bližje potem šele pa zapelje predenj.

Tak tip osebnosti se ne ozira na druge, zelo rad pa jih z izsiljevanjem tudi prisili, da se mu uklonijo. Pri tem ga niti najmanj ne moti, da s tem krši njihove pravice in cestna pravila. Zelo verjetno je, da tak človek tudi sicer izsiljuje in drugim krati pravice hkrati pa jih glasno zahteva zase tudi takrat, ko mu ne pripadajo.

Če vas nekdo prisili, da zavirate in vam grobo vzame prednost ga na to opozorite s svetlobnimi ali zvočnimi signali. Lahko se namreč zgodi, da vas voznik res ni videli ali pa da je napačno precenil razdaljo. Opozorilo bo v tem primeru pripomoglo, da bo drugič bolj previden. S tem boste torej prispevali k večji varnosti v prometu.

V primeru, da gre za načrtnega izsiljevalca, ki je hkrati tudi pasivni agresivec pa to žal ne bo delovalo. Vozniki izsiljevalci so namreč istočasno lahko tudi agresivci, pasivni agresivci ali egocentriki. Pa poglejmo kaj to pomeni.

Agresivec je voznik, ki bo svoje vedno poskušal doseči na silo in z grobostjo. Zgoraj opisani izsiljevalski voznik predstavlja eno obliko agresije, druga zelo pogosta pa je neupoštevanje varnostne razdalje in teroriziranje ter ustrahovanje drugih voznikov z vožnjo nekaj centimetrov stran od njihovega odbijača.

Vsak voznik pozna neprijeten občutek, ko v vzvratnem ogledalu vidi bliskovito se približujoč avto, ki se mu kot morski pes prilepi na zadek vozila. Še zlasti pri velikih hitrostih na avtocesti so take situacije zelo nevarne in psihično obremenilne za tistega, ki se po zaslugi agresivca znajde ujet v sendviču iz katerega se zaradi gostega prometa ne more takoj umakniti.

Zelo verjetno je, da se bo človek, ki se agresivno obnaša na cesti tako obnašal tudi sicer. Taki ljudje so pogosto koleriki, se težko obvladajo in so lahko verbalno in fizično nasilni.

Če se na cesti srečate z agresivcem ki vas ogroža z vožnjo brez varnostne razdalje, vi pa se mu nimate kam umakniti, prižgite vse štiri smernike in ga tako opozorite, da vozi preblizu. Pogosto že to zadošča, da poveča razdaljo.

Poskušajte se umiriti vendar nikakor ne začnite zanalašč voziti pretirano počasi, če vas ne more prehiteti, saj s tem samo še dodatno prilivate olje na ogenj. Če vozi za vami pa je cesta prazna, mu dajte znak, da vas lahko prehiti in ga spustite naprej.

V nobenem primeru pa ni vaša naloga, da agresivca poskušate blokirati. S tem samo izzivate nesrečo in še bolj ogrožate sebe in druge udeležence v prometu.

Na prvi pogled je pasivni agresivec čisto nasprotje agresivca, v resnici pa gre le za prikrito in zamaskirano obliko agresije, ki je v marsikaterem pogledu še dosti hujša.

Agresivec tako vozi veliko prehitro, pasivni agresivec pa pod omejitvijo. Pasivni agresivec s tem ovira promet in na ta način načrtno sproža jezo in agresijo v drugih. To postane še zlasti očitno ko se potem še ne pusti prehiteti in začne pospeševati skupaj z vami tako da ne morete mimo.

Tako vas poskuša prisiliti, da se umaknete nazaj potem pa začne spet voziti pod omejitvijo in vas terorizira naprej. Na ta način lahko pasivni agresivec sicer povsem normalnega voznika spremeni v agresivca in povzroči tako imenovani cestni bes.

Tak tip osebnosti je pogosto lahko hkrati tudi izsiljevalec. Tako bo najprej izsilil prednost potem pa vozil kar se le da počasi in se ne pustil prehiteti. Tak človek uživa v občutku moči, ko druge prisiljuje, da delajo to kar hoče on, uživa torej v tem, da ima kontrolo in oblast nad drugimi.

Opozarjanje in protestiranje bo pri pasivnem agresivcu doseglo ravno nasprotni učinek - bolj, ko boste pokazali, da vas njegovo ravnanje moti, bolj bo tak človek užival v nasilju nad vami.

Pri pasivnem agresivcu tako najbolj zaleže popolna ignoranca. Ne pustite se torej sprovocirati, če vam preveč naraste pritisk pa spremenite pot ali se umaknite s ceste in ga spustite daleč naprej.

Odvisniki od adrenalina so podobni odvisnikom od drog. Navadijo se na vznemirjenje, izostrene občutke in hitro bitje srca, ki ga prinaša naval adrenalina potem pa jih poskušajo znova in znova podoživeti. Norenje, tvegano dirkanje po cestah in nevarno prehitevanje v škarje so primeri takih poskusov.

Adrenalinski odvisnik s svojo podivjano vožnjo povzroča tesnobo in hud stres pri drugih voznikih. S prehitevanjem v škarje nasproti vozeče voznike prisili v zaviranje in umikanje, pri tem pa jih lahko tudi zrine s ceste ali povzroči trčenje.

Taki vozniki se obnašajo nerazsodno ker živijo v prepričanju, da se jim ne more zgoditi nič. Žal pri njih ne pomaga nič dokler sami ne razumejo kako tvegano in nevarno je njihovo početje. Pogosto jih šele, ko enkrat doživijo nesrečo, to vsaj začasno strezni.

Podobno kot pri agresivcih, takih voznikov nikakor ne poskušajte blokirati ampak se jim, če se le da, umaknite.

Na slovenskih cestah imamo pravo epidemijo egocentrizma. Ta se ne kaže samo v zgornjih primerih pač pa tudi v tem, da se vse več voznikov na sploh ne ozira kaj dosti na druge in se obnaša kot da so sami na cesti.

Eden najbolj pogostih primerov je neuporaba smernikov. Smernik pa v avtomobilu ni brez razloga. Uporabljamo ga zato, da drugim pravočasno nakažemo kaj nameravamo narediti in jim s tem omogočimo, da se ustrezno odzovejo. Če tega ne storimo je to za druge moteče, stresno in lahko tudi nevarno.

Še en pogost pojav je prepočasna vožnja, s čimer voznik za sabo naredi celo kolono. Še zlasti problematična je počasna vožnja po prehitevalnem pasu na avtocestah ali obvoznicah, ko se egocentričen voznik ne umakne ampak mirno ovira promet kar lahko privede do nevarnega prehitevanja po desni.

Pri zgornjih primerih ne gre samo za upoštevanje pravil, ki so tu zato, da lahko promet varno, nemoteno in gladko teče, ampak tudi za neko osnovno vljudnost, uvidevnost in upoštevanje drugih.

Vožnja in življenje v okolju kjer ljudje mislijo samo nase pa nista in ne moreta biti prijetna. Poskusimo torej biti malo bolj prijazni in uvidevni drug do drugega . Če nič drugega, začnimo uporabljati smernike in pravočasno nakažimo smer. To zahteva zelo malo napora, prinese pa veliko dobrega in bistveno manj slabe volje. 🙂

Mateja Klarič

Psihologija z Matejo